Jutro, 24. december 1938
Idilično naselje v Podvolovjeku z nadmorsko višino 700 m nam kaže pričujoča slika. V prijazni, stari cerkvici iz 16. stoletja patronira sv. Anton kot podružnik sv. Lovrenca v lučki farni cerkvi. Naselje leži pod sedlom Volovljekom, ki ga mi Kranjci imenujemo »Kranjski Rak«. Na sliki se sedlo lepo vidi v ozadju. Leži v nadmorski višini 1030 m. Ob cerkvici stoji čedna cerkvena hiša, v kateri bo baje prihodnjo pomlad preuredila banovina prostore za novo šolo, ter prijazna kmečka gostilna »Jurček«, pod katere košato staro lipo popotnik in turist prav nad priveze želodec in spočije onemogle ude. Naokrog so raztresena naselja trdih lučkih kmetov. Po vsej 8 km dolgi dolini Lučnice do vasi Luče, po obronkih očaka Rogatca na eni, na drugi strani pa po pogorjih proti Mali Planini, Beli in Podveži vidiš strma, vendar pa lepo oskrbovana velika posestva drugih kmetov. Eno najlepših je pač Rihersko; cela vas je to z mlinom in žago ter z moderno urejenimi hlevi in električno razsvetljavo.
Ob potoku Ločnici vodi od vasi Luč do sv. Antona občinska cesta, ki naj bi služila vsem tem številnim kmetom kot edina pot v svet. Že nad pol stoletja bijejo Kranjci ter Lučani in Solčavani boj za gradnjo ceste iz Luč ob Lučnici čez Kranjski Rak v Črno in Kamnik. In ker je načrt pred leti postal že skoraj dejstvo, se je ta občinska cesta v teku desetletij od strani občine Luče do skrajnosti zanemarila, da se naš kmet na njo s svojo živino skoraj ni upal, če ni hotel tvegati, da si živina polomi noge. Ker pa je, kakor vse kaže, načrt te cestne gradnje kljub vsem obljubam padel v vodo, so prizadeti lučki kmetje segli po samopomoči, da spravijo občinsko cesto v stanje, ki jim bo omogočilo, da bodo mogli dovoziti svoje potrebščine in odvoziti svoje blago in ga spraviti v denar. Na čelo te samopomoči je stopil ugledni kmet g. Jakob Plaznik, po domače Rihar. Posrečilo se mu je zbrati med interesenti lepo vsoto 27.000 din. Občina Luče je delo podprla z vsoto 5.000 din, kar je glede na prihranke pri tej cesti v zadnjih desetletjih pač premalo, gornjegrajski cestni odbor je prispeval znesek 5.000 din, banovina je pa dala podporo 20.000 din. S tako nabranim denarjem ter s prostovoljnim delom požrtvovalnih domačinov je končno gospodar Plaznik v teku letošnje jeseni spravil cesto v stanje, da se popotnik mora res čuditi.
Ko sem se oglasil sredi novembra v gostilni pri Jurčku pri Sv. Antonu, mi je gostilničar ponosno povedal, da je v prejšnjem tednu pripeljal prvikrat luksuzni avto k Sv. Antonu v Podvolovljeku. Lesni trgovec g. Fran Bačun iz Ljubnega je namreč vršil s svojim Opelom samaritanski posel; prepeljal je težko bolno kmetico izpod sedla po popravljeni občinski cesti G. Bačun je baje pravil, da ni niti njega, niti bolnice preveč premetavalo. — Prepeljal je kmetico v Luče in od tam k zdravniku v Ljubljano. Kdor ima malo pojma o domači geografiji, bo mogel presoditi, kakšno pot je g. Bačun prevozil in kake zasluge imajo oni, ki so zabranili odnosno preprečili gradnjo ceste čez Kranjski Rak. Eno je gotovo: Podvolovlječani so si za enkrat pomogli sami. Zahvala gre v prvi vrsti našemu marljivemu Riharju, ki ni štedil ne časa in truda in se ni bal gmotnih žrtev, da je uspel. Izvršil je z majhnimi sredstvi po 8 km dolgi občinski cesti več, kakor se je moglo pričakovati.
Obiskal sem Riharja. Sprejel me je v svojem gostoljubnem domu tako po domače in mi v preprostem lučkem narečju povedal: »Pa še ne bom odnehal; tručal bom in sitnaril še naprej in vem, da bodo gospodje uvideli, da smo nekaj le naredili. Dali bodo drugo leto bržčas več, saj naše prošnje podpirajo nam gotovo naklonjeni gospodje. Mi sami v denarju ne moremo nič več dati. O, delali pa še bomo in tudi našo živino bomo poslali na brezplačno tlako.«
Prijetno je govoriti z Riharskim očetom.
»No, g. Rihar! Kaj pa bo s cesto čez Kranjski Rak — je res gradnja izključena?« sem vprašal.
»Vse kaže«, je pritrdil.
Kot izletnik-turist pa moram pripomniti: ni mogoče, da bi odločujoči pustili pasti načrt gradnje lučke ceste. V tej svoji veri živim tembolj zdaj, ko poznam te kraje z dobrim ljudstvom, ko mi je znano, kako bi se približal naš biser Logarska dolina beli Ljubljani, ko vidim kakšna naravna bogastva so zakopana tam doli pod sedlom Volovljekom in v soteski Bele, ko čutim, da nam je od pomladi mejaš mogočni Nemec. Seveda bo gradnjo treba pokrenitl na drug način, kakor se je začela pred leti. Takrat se je kmet Požaričnik na kranjski strani pod sedlom krohotal, ko je zvedel, da so začeli riti zemljo tam od zadnje černivške serpentine.
»Tam narejena cesta bo zanič« je rekel Požaričnik. »Če bi gospodje mene vprašali, pa bi jim povedal, da je v onem svetu kar 27 studencev. Zgraditi se mora po solnčni, naši strani že pri Žagi, ali pa pod Jurjem v Črni. Seveda, na pare se ne sme gledati. Pa če so gospoda vrgli za tisto majhno rido v Črni 500 jurčkov, lahko žrtvujejo za to prepotrebno cesto par milijončkov.«
Tako je modroval naš Požaričnik, ki je preživel mnogo let v Ameriki. Soglašamo z njim in upamo, da bomo v javnosti še kaj slišali o gradnji lučke ceste in o njenem priprošnjiku Sv. Antonu v Podvolovljeku. Ko sem se poslavljal pri Jurčku, so me vprašali tam modrujoči domačini, če grem preko Volovljeka, kar sem jim potrdil. Želeli so mi srečno pot in rekli: »Krasno vreme je in lepo pot boste imeli. Videli boste po kakšnem neznatnem kolovozu smo zvezani s Kranjsko, kjer smo popolnoma domači. Toda če bi Vas zalotilo na poti slabo vreme, potem bi bilo joj, da o zimi sploh ne govorimo.« Informiral sem se in zvedel, da vsako zimo na kranjski strani edini kolovoz uporabljajo za drčo po kateri spuščajo ogromne množine lesa. Vsak potnik — in teh ni malo — ki mora ob tem času na pot, je v smrtni nevarnosti, pa če se les spušča ali ne. Seveda bi bilo na mestu, če bi si funkcionarji sosednih dveh srezov ogledali enkrat v pozni zimi naš Volovljek. Videli bi in spoznali, da je ljudstvu treba pomagati in spravilo lesa urediti tako, da bo vsem prav. Bomo videli, kaj mi bo drugo leto povedal oče Jurček!
A. P.
Ni komentarjev:
Objavite komentar