Na gradnjo lučke ceste so pozabili

Črna nad Kamnikom, julija 1940

Na Črnivcu leta 1932
Foto: FB - Peter Naglič

Pred letom dni je bil v »Jutru« ( z dne 2. julija 1939) objavljen iz našega naselja članek »Na gradnjo lučke ceste smo pozabili«, ki je navajal nekaj misli glede tega vprašanja in podajal nekaj nasvetov družbi, ki vzdržuje avtobusni promet iz Ljubljane preko Černivca v Logarsko dolino. Svetovano je bilo podjetju, naj zniža relacijo cen za Luče in Solčavo od Ljubljane. Opozorili smo tudi, da bi bilo umestno vnesti v vozni red, ki je objavljen v naših najbolj znanih izdajah železniških voznih redov (Ekspres itd ), brezpogojno tudi naše postajališče Logar v Črni pod Rakom. Medtem je že izšel novi vozni red (15. maja), ljubljanski avtobus spet drvi v Logarski kot, toda avtoprometna družba ni hotela — da ji omenjeni članek ni bil znan, pač dvomimo — upoštevati naših nasvetov in želja. Cene so ostale iste in v našem popularnem »Ekspresu« zastonj iščemo podatka, kdaj moremo računati na odhod avtobusa od Logarja v Črni, ko hitimo iz Luč in Solčave mimo Sv. Antona v Podvolovljeku ali pa z Velike in Male planine čez Raka v Črno, ali pa če potujemo iz Kamnika čez Gojzd, da nadaljujemo potovanje z avtobusom v to ali drugo smer. Porivamo avtobusno podjete, da vzame naš nasvet glede znižanja cen za omenjeni relaciji zdaj, dasi smo že v sezoni, resno v kalkil. Prepričani smo, da se bo frekvenca dvignila toliko, da bo finančni efekt za družbo ugodnejši. Družbi v čast pa moramo poudariti, da ima na naši progi nastavljena kot šoferja dva moža, ki vodita avtobus po opasnih černivških serpentinah res skrajno previdno. Naj ju tudi nadalje spremlja obila sreča. Vživela sta se v naše prilike, zato razumeta potrebe domačinov, sta prijazna, uslužna in zanesljiva, kar dela čast delodajalcu. 

Pa se povrnimo k pozabljeni gradnji lučke ceste. Upoštevamo čase, v katerih živimo, in zato razumemo, da je treba denar porabiti, kjer je bolj potrebno. Zato tudi razumemo, zakaj je letos zastalo delo pri uravnavi ride v Črni sami. Ta zadeva pa nas pušča popolnoma ravnodušne; mislimo si: škoda denarja za to, tudi tistega, ki je bil že izdan. Ne moremo pa se izogniti prošnji in javnemu vprašanju na bansko upravo, ali se dela — ko je že načrt gradbe lučke ceste s Černivca preko Kališa na Raka tako žalostno propadel — na načrtu gradbe od vasi Žage po sončnem in skalovitem levem pobočju zaseke proti Raku. Ker so dela v naravi v vsem območju dravske banovine letos zelo omejena, pač- ne bo primanjkovalo tehničnega osebja, ki bo moglo do potankosti izvršiti načrte za gradbo, ki si jo želi ljudstvo. Ljudstvo na naši in na štajerski strani, posebno pa mi Črnjani, Lučani in Solčavani smo odločno proti izvedbi ceste s Černivca. Zakaj torej ljudstvu, ki bi moralo vendar nositi večji del stroškov za gradbo, vsiljevati načrte, ki jih odklanja? Razlika v gradbi ene in druge trase pri izvedbi tako važnega gospodarskega, tujskoprometnega in državoobrambnega projekta ne sme priti v poštev. To mora biti ena izmed najlepših in najsolidnejših modernih gorskih cest, ki bo v čast državi in v ponos - domačinom, saj bo vezala kulturno središče Slovencev s severno našo mejo in z najlepšim kotičkom naše zemlje, šušmarstvo, nepojmljivi lokalni interesi in ozkosrčna bojazen pred konkurenco naših sosedov z one strani Černivca in Savinjčanov od Ljubnega pa do samega Celja morajo odpasti, odnosno se morajo energično zavrniti. Zaradi tega smo prepričani, da bo, ko minejo ti burni časi, zažvenketala lopata in zaškrtal kramp ob vasi žagi in pa na štajerski strani ob bistri Lučnici nad vasjo Lučami. Takrat se bo naše ljudstvo oddahnilo in bo reklo: »Niso pozabili na nas, upoštevali so naše želje«. 

Na Črnivcu leta 1932
Foto: FB - Peter Naglič

Kasneje smo večkrat brali v časopisju, kako neznosne prilike so jeseni, čez zimo in pomladi na stezi iz Črne do sedla Raka. Steza je bila ves čas založena s hlodi, in človek, ki se je napotil po poslih čez Raka, je bil v smrtni nevarnosti, da se ponesreči na oledenelih ali mokrih hlodih, da pade po strmem pobočju ali pa da ga ubije spuščen hlod odnosno hlod, ki se je sprožil sam. Pozivali smo pristojno politično oblastvo na tej in oni strani, toda naš klic je ostal klic vpijočega v puščavi, kajti letošnje prilike so bile slabše kakor druga leta. Potniki, ki so letos hodili čez Volovljek, se niso vračali po isti poti; niso tvegali, da bi jih zadela nesreča. Ali odločujoči činitelji res ne vidijo potrebe po zaščiti varnosti potnikov? Ali res čakajo, da bodo izdali primerne ukrepe, ko bo že došlo do večje nesreče? Ako se že dovoljuje spravljanje lesa na način, ki je bil v navadi doslej, potem je nepogojno potrebno izpeljati iz Črne do Raka nad sedanjo stezo novo stezo, po kateri bo mogel brez nevarnosti potnik, turist in pa gonjač z živino s sedla v dolino in obratno. Promet na tej stezi je posebno jeseni in pomladi zelo velik, saj so Solčava, Luče in Podvolovljek eldorado za kranjske živinske trgovce in vsa kupljena živina se goni preko Raka na kranjsko stran. Peza odgovornosti za eventualno nesrečo bi bila zelo velika, tembolj zdaj, ko smo že ponovno opozorili javno na to zadevo. Zato pozivamo ponovno politično oblastvo v Kamniku in v Gornjem Gradu, da dogovorno uredita to važno vprašanje. Ureditev pa je možna le tedaj, če se na mestu ugotovi dejanski položaj, ne pa, da se poslušajo samo interesenti za spravljanje lesa v dolino. Nadalje pozivamo nase sosede Lučane in Solčavane, da budno stoje na straži za lučko cesto, županu mesta Kamnika pa kličemo v spomin, da so bili vsi njegovi predniki, ki jih beleži stoletje nazaj, na čelu mož, ki so se borili za gradbo ceste čez Raka.

Jutro, 6. julij 1940