In vendar bo treba čimprej obnoviti delo
Črna nad Kamnikom, 1. julija 1939
V naši dolini se je življenje temeljito spremenilo, odkar je podjetna avtoprometna družba v Ljubljani uvedla dnevno redno vožnjo svojega avtobusa iz Ljubljane preko Kamnika čez Černivec v Gornji grad in v Savinjsko dolino, ki potnika v kratkih treh turah in pol prestavi iz slovenske prestolice v Solčavo ob koroški meji, v neposredno bližino bisera Štajerske; iz Solčave morete namreč že v eni uri pešpoti dospeti do hotelov v Logarski dolini, medtem ko vozi v poletnih mesecih avtobus do Plesnika. Ljubljanski avtobus je bil prva leta dnevno temeljito izrabljen, saj so se nanj v najkrajšem času privadili tudi kmetje-domačini. Prihajal je, vračajoč se v Ljubljano, raz Černivec pogostokrat tako prenapolnjen, da je naš človek le težko našel še kak prostor in čestokrat so padale na račun vožnježelnih Štajercev prav robate opazke. Mnogokrat je prišlo na našem postajališču pri Logarju do burnih tragikomičnih nastopov, ko tudi Štajerci sami — Lučani in Solčavčani, prišedši čez Volovljek - Raka niso dobili v »busu« primernega prostora.
Zadnja leta pa se je naval na avtobus pri Logarju in v Ljubljani vidno zmanjšal in tudi splošno je opažati, da se Štajerci manj vozijo na kranjsko stran. Čudno se je nam to zdelo in iskali smo kje tiči vzrok za to. Naša poizvedovanja pri sosedih na oni strani so ugotovila naslednje: Od kar je ljubljanska avtoprometna družba zvišala vozno ceno — ki se po zimskem voznem redu pri zvezi na celjski avtobus na Ljubnem zviša še za 2 din — so si Solčava ni in Lučani, ki so se že temeljito navadili na kupovanje ter obiskovanje zdravnikov v Ljubljani, premislili. Ker je vožnja v Celje cenejša za nekaj dinarjev, rajši hodijo v Celje. V Ljubljano potujejo le oni, ki morajo. Ni dvoma, da je povišek cen v relaciji Luče in Solčava z Logarsko dolino — povdarjamo samo ta dva kraja — slabo vplival na frekvenco v avtobusu. Kaže tudi prav v vseh voznih redih objaviti prihod in odhod avtobusa s postajališča pri Logarju v Črni. Ravno to postajališče je zelo važno; tu prihajajo na avtobus planinci z Velike Planine in Raka ter naši sosedi iz Luč in Solčave, odnosno Podvolovljeka.
Avtoprometna družba naj ne zameri, da smo iznesli v javnost gotove nedostatke; storili smo to v njenem interesu, in v interesu tujskega prometa, zato jo prosimo, da položaj prouči in da skuša ugoditi želji naših sosedov tam preko, kar nikakor ne bo njej v škodo. Tudi v splošnem so se prilike v naši dolini zelo spremenile v čast kraju in v ponos domačinov. Imamo lično šolsko poslopje, v katerem naša mladež veselo dojema učenost. Po cesti in potih srečuje potnik trope živahne mladine zdravih lic, ki hiti v šolo, ali pa se vrača veselih obrazov na svoje domove. Ob šoli sta oba gostilničarja Logar in Jurček prav lepo prenovila svoji hiši in skušata zadovoljiti popotnika. Vsa čast gre mlademu Logarju, ki v vsakem oziru koraka z duhom časa; ne le da je svojo hišo preuredil tako, da je tudi razvajen turist vesel, ko pride pod njegovo streho, temveč je za hišo zgradil nov enonadstropen prizidek, v katerem bo uredil nekaj lepo opremljenih sob, ki bodo na razpolago potnikom, ali pa za daljše bivanje gostom-letoviščarjem. Letovanje v tem tihem gorskem kraju, ki ga le včasih prekinja ropot avtomobilov, hitečih v kranjsko ali štajersko stran, je prav prijetno in zdravo. Vsa okolica je na gosto poraščena; prevladuje smreka. Ni daleč do sedla Černivca in vzpon do vasi Gozda ter do cerkvice »Na Kališu« je prav lahek, na sedlu Volovljek-Rak pa si že v slabi uri, dasi znaša višinska razlika preko 400 m. Od tu je prekrasen razgled v dolino, kjer sameva lepo naselje Podvolovljek s staro cerkvico sv. Antona. V ozadju kipi v nebo masiv 2065 m visoke Raduhe, v neposredni bližini pa more potnik občudovati vzhodni del Savinjskih Alp z 2113 m visokim Velikim vrhom. S sedla Raka se je mogoče na levo stran že v eni uri vzpeti na Malo in Veliko Planino, v desno smer pa na Lepenatko in na Velikega Rogača, ali pa na Černivec, od koder je mogoč sestop v pol ure k Logarju v Črni.
Naš kraj je tesno povezan z zgornjim kotom Savinjske doline in domačini so se silno veselili, ki so pred leti slišali, da je gradnja ceste čez Volovljek - Raka, takozvana »Lučka cesta«, že sklenjena stvar. Upali so, da bodo s tem uresničene skoraj stoletne želje prebivalstva tu in onstran Raka, kajti to so zahtevale gospodarske in sploh življenjske prilike. Veliko pa je bilo presenečenje, ko se je v letu 1934. res začelo z gradnjo, toda ne tam, kjer si je ljudstvo želelo, temveč tam gori na zadnji černivški ridi. Želja domačinov je namreč bila, da se zgradi nova cesta iz doline, to je od Jurčka, ali pa že pri vasi Žagi, kjer je edino pravi teren za gradnjo res lepe in trdne gorske ceste. Ne bi se smelo gledati, ako stane gradnja km ceste več ali manj. Naše svarilo, da teren s Černivca čez Kališki masiv na Volovljek ni primeren za gradnjo, je bilo umestno. Znesek svojih 100.000 din je bil izdan pa ni skoraj več videti sledi onih nepotrebnih del. Težkega srca gledamo zdaj, kako popravljajo z velikimi izdatki našo rido v Črni, namesto da bi začeli graditi »Lučko cesto«. Skoraj ne moremo verjeti, da je načrt gradnje lučke ceste padel v vodo. Ali naj bo izjava »Hvala Bogu nič več ne sitnarijo z lučko cesto in kredit zanjo lahko porabimo drugje« resnična? Nemogoče! Ali so Kamničani in naši sosedje Lučani in Solčavani dejansko načrt opustili? Ali odločujočim niso pri srcu lepote naše domovine, da zbližajo Logarsko dolino s prestolico Slovenije in da se enkrat načne temeljito delo za ustvaritev visokoalpskega letovišča na Veliki Planini, kamor se bi moglo priti po lepi izpeljani cesti čez Raka z največmodernim avtobusom iz Ljubljane in to v najkrajšem času? Smo res tako kratkovidni in ne vidimo ... Vse prizadete rotimo, da vprašanja gradnje lučke ceste ne opuste. V prvi vrsti pa apeliramo na Kamničane in njihovega župana. Kamniški župani so bili do sedaj vedno duša delovanja za uresničenje te gradnje, zato smo prepričani, da bo tudi sedanji gospod župan na naš apel stopil v zvezo z odločujočimi činitelji. Upoštevati je, da so bili ravno Kamničani oni, ki so skupno z Lučani že pred davnimi leti odločno pobijali mnenje gotovih krogov, da ne kaže postaviti cestno zvezo med Kranjsko in Štajersko čez Raka. Kamničani so pač prav dobro vedeli, da so se oni krogi bali, da bi dobilo Slovenstvo preveč vpliva na prilike v Savinjski, dolini, ki je bila takrat domena delovanja celjskega nemštva. Danes so prilike seveda docela spremenjene. Narodnostne in gospodarske prilike ter tujskoprometni, odločno zahtevajo, da se lučka cesta čez Volovljek - Raka iz Črne k Sv. Antonu zgradi čimprej. Vsako zavlačevanje in najsi bo od katerekoli strani, je greh nad ljudstvom.
Jutro, 2. julij 1939
Ni komentarjev:
Objavite komentar