Kamnik, 24. junija 1934
Ivan Zika: Gostilna pri Korlnu v Stahovici slovi še iz časov, ko je pisatelj Janko Kersnik hodil v Kamniško Bistrico. Takrat so bili taki izleti približno tako važen in cenjen dogodek, kakor je danes pot na Triglav. Sedaj, ko roma vsako nedeljo na stotine turistov proti Kamniški Bistrici, ni pač med njimi nikogar, ki ne bi poznal župana Karla Prelesnika in njegove staro znane gostilne. Pri tej gostilni krene ob lesnem skladišču kamniške meščanske korporacije vozna pot v Bistriško dolino, banska cesta, po kateri smo prišli iz Kamnika, pa zavije proti vzhodu v ozko in temno sotesko. Tu se pričenja romantična Črna dolina, ki je mnogo lepša in zanimivejša, kakor pa je znana in obiskana. Na vsak način pa zasluži, da se mimogrede kdo ozre na njo in ji posveti nekoliko pozornosti.
V geološkem pogledu bi rekli, da je Črna dolina prelomnica, ki je nastala vzporedno z glavnim grebenom Kamniških planin. Že takoj v Stahovici je tako stisnjena, da je ponekod široka le par metrov. Po tej soteski teče bela cesta ob strugi divjega Črnega potoka, ki ob deževju naraste v velik hudournik in s svojim divjanjem ogroža cesto, da ima cestni odbor vedno dovolj skrbi, še več pa stroškov za njeno vzdrževanje. Na desni strani zapira dolino do 200 metrov visok greben, ki se v smeri proti vzhodu razširi v širok, proti jugu položno nagnjen ploščat hrbet, na katerem so vasi Brezje in Gozd. Tu so Kamničanom dobro znani in mnogo obiskovani smuški tereni, na katerih se obdrži sneg do zgodnje pomladi. V Črno dolino pa pada ta greben skoro navpično in tvori nekako visoko steno, ki v zimskem času oropa dolino sončnih žarkov. Od konca oktobra pa do srede marca ne posije solnce v črno dolino od Stahovice pa do rudnikov pod Sv. Primožem.
Na levem bregu se iz strmih robov, nad katerimi kraljuje Sv. Primož, proži grušč in teži na cesto, ki je skoro v vsej dolžini zavarovana z močnimi betonskimi škarpami. Drevje in grmovje si utira pot med gostimi plastmi grušča in ga zadržuje pri njegovem prodiranju na cesto. V velikih kamnolomih ob cesti lomijo apnenec in polnijo z njim apnenice, ki že od nekdaj nudijo skromen zaslužek nekaterim družinam. Včasih je trgovina z apnom lepo uspevala in apnenice so gorele skoro vse leto, danes pa tudi v tem oziru slaba prede.
Pod Sv. Primožem je dolina še vodno zelo ozka. Par hiš ob cesti, med katerimi je tudi zgradba tovarne »Kaolin«, tvori vas Prapretno-Sv. Primož. Nekako 1 km nad tovarno se je pred dvemi leti utrgal na cesto ogromen plaz in zaprl promet po dolini za par tednov. Do 3000 kub. metrov velik kos hriba se je pomaknil v dolino in zasul cesto v dolžini 100 metrov. Plaz je bil tako velik, da so morali cesto preložiti, za Črni potok pa izkopati novo strugo.
Po ostri serpentini nad tem plazom vodi cesta v vas Črno, kjer se doloma nekoliko odpre. Iz Črne je le 20 minut pešhoje na Gozd, ki leži v višini 700 do 800 metrov. Obe vasici tvorita majhno občino, ki si je pred tremi leti zgradila lepo šolsko poslopje na krasnem prostoru v višini 650 metrov. Občina z majhno davčno podlago je žrtvovala za izobrazbo svojih otrok velik kapital in s tem dokazala svojo požrtvovalnost in velik smisel za napredek, kakor ga le redko najdeš v teh gorskih krajih.
Iz Črne se povzpne pot v velikih serpentinah na prelaz Črnivec, ki leži v višini 902 metra na bivši kranjsko-štajerski meji in veže Črno dolino z dolino Drete, v kateri leži Gornji grad, sedež istoimenskega sreza. Dober opazovalec bo vzpenjajoč se po ostrih, lepo izpeljanih serpentinah zavzet nad nenavadnimi izpremembami v krajinskih slikah, ki se mu tu nudijo na vseh straneh. Vzrok bo prav lahko odkril v različni geološki sestavi tal, ki ne prihaja nikjer tako očitno na dan kot okrog Črnivca. Na eni strani strmi razklani robovi Kranjskega raka, na drugi mehki zaokroženi obrisi Menine planine. Med živobarvnimi plastmi skrilavca, ki sestavlja večino pokrajine okrog tega prelaza, so vložene temne grafitaste plasti, ki segajo od Črnivca po vsej Črni dolini skoro do Stahovice in po katerih so brezdvoma dobili Črna dolina, Črni potok, vas Črna in prelaz Črnivec svoje črno ime.
Iz Črnivca je projektirana nova banovinska cesta čez Podvolovljek na Luče v Savinjsko dolino. Znano je, da jo banska uprava postavila to cesto na prvo mesto v programu gradnje novih cest v dravski banovini. Za prvo tretjino te ceste do Kranjskega raka je bil že odobren kredit 700.000 Din s strani banovine in najeto posojilo 700.000 Din kot prispevek lokalnih faktorjev kamniškega okraja. Za to prepotrebno prometno žilo, ki bi vezala Črno in Savinjsko dolino, so se potegovali lokalni faktorji že nad 30 let, njeno realizacijo pa so znali pred vojno štajerski stanovi iz nacijonalnih ozirov spretno preprečiti. V letu 1328. oživljena akcija je privedla do končnega uspeha in z gradnjo ceste se bo pričelo takoj, kakor hitro bodo nastopili boljši časi. Nova cesta bo važna ne samo iz gospodarskih razlogov, ker bo vezala od vsega prometa odrezane kraje, ampak bo tudi mnogo pripomogla razvoju turistovskega prometa. Na Kranjskem raku na bivši kranjsko-štajerski meji bo namreč cesta dosegla višino okrog 1000 metrov, odtod pa ni niti 5 km do Velike planine. Brez velikih težav bi se dal zgraditi podaljšek ceste na to mnogo obiskano planino, kateri bi se s tem odprla lepa bodočnost.
Z zgraditvijo ceste na Luče bo prišla tudi črna dolina do večje veljave. Za zdaj pa ji moramo priznati, da je v geološkem oziru najzanimivejši predel Kamniških planin. Že prej smo omenili, da je Črna dolina globoka prelomnica, ki se na vzhodu nadaljuje v dolini Drete, na zahodu pa v dolini Bistričice. Prelom je dosegel v dnu doline sklade prastarih kristalnih skrilavcev, na katere je položena vsa ogromna apnena masa Kamniških planin. Med temi kameninami silurske dobe so tudi plasti živčevega skrilavca, ki je preperel v zelenobelo porcelanko ali kaolin. Pod Sv. Primožem so že v preteklem stoletju pričeli kopati to rudo in še danes je to edini rudnik kaolina v naši državi.
Prve plasti kaolina zasledimo že kmalu nad Stahovico. Tu so debele komaj pol metra, čim dalje pa gremo v Črno dolino, tem debelejše in tem gostejše so. Pri prvi serpentini pod Črnivcem segajo že 35 metrov globoko in nekje so izsledili 8 zaporednih po 3 metre debelih plasti. Iz tega bi prav lahko sklepali, da so zaloge kaolina v Črni dolini neizčrpne in da bodo še dolgo zadostovale za vse potrebe naše države.
Če se zanimaš za produkcijo in uporabo kaolina, bo ravnatelj rudnika g. inž. Pastor prav rad ustregel tvoji želji in ti ga razkazal. Vhod v rudnik je skoro tik ob cesti. Po strmih stopnicah prideš precej globoko pod zemljo, kjer se razcepi vhod v več rovov, ki pa so dolgi le po par desetin metrov in vodijo k novim plastem rude. Te so približno po 1 meter debele in nagnjene poševno proti dolini. G. inž. Pastor, ki je šele pred poldrugim letom prevzel vodstvo rudnika, je takoj z veščo roko uredil produkcijo kaolina na najbolj racionalen način. Prej so kopali rudo s krampi in rovnicami, kar je bilo za rudarja zelo težko in utrudljivo, kajti kaolin je v zemlji stisnjen kakor ilovica v gosto mastno maso, katero težko odločiš. Treba je porabiti vso silo, da s krepkim zamahom krampa odkrhneš majhen kos. Od preteklega poletja naprej kopljejo rudo s kompresorji m na električno energijo, pa tudi vagončke vleče iz strmega rova škripec na elektriko, ki je napeljana iz 500 metrov oddaljene centrale.
Kaolin in v vseh plasteh enak. V enem rovu kopljejo popolnoma belo rudo, ki je po kvaliteti najboljša, v zadnjem rovu je kaolin zelenkasto bel, vmesni rov pa ima sivozeleno rudo, ki je menda še najbolj izdatna, ker je najbolj mastna. Praksa je pokazala, da dobimo najboljši produkt iz enakih dedov vseh po barvi in kvaliteti razlikujočih se vrst.
Kaolin ni v vseh plasteh enak. V enem seveda še ni uporaben v industrijske svrhe, ker ga je treba predvsem ločiti od raznih primesi. Produkcija je enostavna, toda zelo dolgotrajna. Iz rudnika vozijo surovi kaolin v tovarno, oziroma bolje rečeno separacijo. To je precej veliko zidano poslopje tik ob cesti pod Sv. Primožem in ima nesrečno št. 13. vasi Prapretno-Sv. Primož. Ruda pride najprej v mešalnik, kjer se toliko časa drobi in meša z vodo, da se v njej popolnoma raztopi. Voda z raztopljenim kaolinom se nato počasi pretaka preko 20 po tri metre dolgih in po pol metra širokih koritih, da se iz raztopine izločijo vsi drobci raznih primesi in se usedejo na dno, nato pa jo napeljejo v velike kadi, ki držijo po 6 kub. metrov. V teh kadeh, katerih je 14, stoji voda 10 do 14 dni, da se kaolin sesede na dno. Sesedanje pospešuje apnena voda, ki se primeša raztopini. Ko je kaolin na dnu kadi dovolj gost, pride v stiskalnico, kjer ga pod pritiskom 10 atmosfer stisnejo v 4 cm debele in 60 x 60 cm velike plošče, katere nato razrežejo v 4 kose in jih kakor opeko zlože v sušilnico, kjer izgube še preostalo vlago. Sušilnica je velika lesena zgradba, v kateri je prostora za 70 vagonov kaolina.
Suh kaolin, namenjen za prodajo« je zelenkastosiva masa, podobna kredi, le da je bolj mastna. Ako jo primeš, ne čutiš pod prsti nobenega drobca. Kaolin uporabljajo v industrijske svrhe, in sicer v tovarnah za barve, v keramični industriji, največ pa v papirnicah pri izdelavi časopisnega papirja, da veže in gosti celulozo. Da je časopisni papir delan s kaolinom, spoznamo po tem, da na solncu porjavi.
V naši državi se porabijo za izdelavo papirja precejšnje množine kaolina, vendar pa ga uvažamo več iz Češke, kakor pa iz domačega rudnika v Črni, ki je edini rudnik kaolina v državi. Po kvaliteti ni med našim in uvoženim nobene razlike, zato se je že večkrat skušala doseči carina na uvoz kaolina, da bi se zaščitila domača produkcija, toda vsak poskus je bil brezuspešen. Rudnik v Črni je še pred tremi leti vsak mesec oddal po 15 do 20 vagonov kaolina, v Vevče, Niš, Beograd, Sušak, Split itd. Izvažal ga je tudi v Italijo, zdaj pa mu je to tržišče zaprto. Danes se izvozi iz Črne komaj po 3 vagone na mesec. Tako zmanjšanemu odjemu kaolina ni krivda samo v uvozu iz inozemstva, ampak v prvi vrsti kriza v domači papirni industriji in pa dejstvo, da uvažamo čimdalje večje množine časopisnega papirja iz inozemstva.
Rudnik »Kaolin« v Črni nudi kruh 35 delavcem, mogel pa bi povečati obrat in zaposliti dvakrat ali trikrat toliko ljudi, če bi bil le odjem kaolina večji. Učene in resne debate vodimo iz dneva v dan, kako naj omilimo brezposelnost in pomagamo ljudem do kruha. Na lahek in uspešen način bi mnogo doprinesli k rešitvi tega vprašanja, če bi dosledno in povsod kupovali samo domače blago.
I. Z.
Slovenski narod, 25. junij 1934
Ni komentarjev:
Objavite komentar